Nigerija ima enega največjih prehranskih primanjkljajev rib v Afriki. Po podatkih Afriške
razvojne banke (AfDB) in FAO znaša letno povpraševanje po ribah približno 3,5 milijona
metričnih ton, medtem ko domača proizvodnja dosega le okoli 1–1,2 milijona ton letno, kar
ustvarja primanjkljaj približno 2,5 milijona ton rib. Ta razlika predstavlja enega ključnih
izzivov za prehransko varnost v državi, saj ribe predstavljajo pomemben vir beljakovin za
nigerijsko prebivalstvo. Zaradi tega država vsako leto porabi milijarde dolarjev za uvoz ribjih
izdelkov, kar dodatno obremenjuje trgovinsko bilanco.
Za zapolnitev tega primanjkljaja Nigerija skupaj z razvojnimi partnerji izvaja več investicijskih
programov. Afriška razvojna banka je v okviru nacionalnih programov agro-industrijske
transformacije odobrila več financiranj v višini 200 milijonov USD za posamezne faze
kmetijsko-prehranskih programov, ki vključujejo tudi modernizacijo vrednostnih verig in
izboljšanje produktivnosti v sektorjih, povezanih z ribogojstvom. Poleg tega je v okviru širših
agro-industrijskih projektov (npr. SAPZ – Special Agro-Industrial Processing Zones)
mobiliziranih približno 2,2 milijarde USD investicijskega interesa za razvoj prehranske
predelave, infrastrukture in logistike, kar posredno vključuje tudi razvoj akvakulture kot dela
prehranske verige. Nigerijska vlada je za sektor ribištva in akvakulture v proračunu za leto 2026
namenila približno 122,19 milijarde nair, kar ustreza približno 80–90 milijonom USD (odvisno
od tečaja).
Poleg državnih sredstev se izvajajo tudi manjši, ciljno usmerjeni programi za podporo
ribogojcem, kot je FAO-jev projekt FISH4ACP, kjer so posamezni kmetje prejeli financiranje
v višini 200 milijonov nair (okoli 135.000 USD) za izboljšanje produktivnosti in dostopa do
inputov.
Skupaj ti podatki kažejo, da Nigerija akvakulturo razvija predvsem skozi kombinacijo
državnega proračuna, mednarodnih razvojnih kreditov in širših agro-industrijskih investicijskih
programov, namesto enotnega velikega “aquaculture mega-fonda”.
Za Slovenijo in EU to pomeni predvsem priložnosti v tehnoloških rešitvah za ribogojstvo,
hladno verigo, prehransko predelavo in upravljanje vodnih virov, kjer se največji kapital
usmerja skozi širše agro-industrijske investicijske sheme.